Prejšnji teden so učenke, ki obiskujejo izbirni predmet šolsko novinarstvo v okviru projekta Mladi poročevalci za okolje obiskale konjušnico v Rogatcu, kjer so se pobliže spoznale s terapevtskim jahanjem in opravile intervju s terapevtko Elino Pažon. Prepričale so se, da imajo konji res pozitiven vpliv na človeka.
TERAPEVTSKO JAHANJE
»DELO, KI TI NAPOLNI DUŠO«
Znano je, da so imele živali že od nekdaj zdravilni učinek na ljudi. Druženje z živalmi lahko izboljša kvaliteto življenja posameznika, svojevrsten vpliv imajo predvsem konji. Zdravljenje s konji ljudem izboljša telesne in duševne sposobnosti. Še posebej številne pozitivne vplive ima na otroke in odlično vpliva na ljudi s posebnimi potrebami. V neposredni bližini naše šole je Konjeniški klub Strmol, kjer se tedensko odvija terapevtsko jahanje za osebe s posebnimi potrebami. Obiskali smo jih in se pogovarjali s terapevtko Elino Pažon.
Kako in kdaj ste prišli v stik s terapevtskim jahanjem?
V stik s terapevtskih jahanjem sem prišla pred dvema letoma, ko sem pričela delati tukaj v konjušnici. Po poklicu sem fizioterapevtka, jaham pa že od malega.
Ali radi opravljate to delo? Je to delo zahtevno?
Rada opravljam to delo, ker imam rada konje, ki me zelo sprostijo. Poleg tega je tu še delo z otroki s posebnimi potrebami, ki so srčni in delo z njimi je prijetno, čeprav naporno in zahtevno, včasih s stališča fizičnega napora, včasih pa tudi glede odnosa. S vsakim posameznikom moraš imeti poseben odnos.
Kakšna izobrazba je potrebna za to delo?
Za terapevtsko jahanje imamo opravljene terapevtske tečaje. Potrebno je imeti opravljen izpit jahač 1 in jahač 2. Osebno pa sem fizioterapevtka in imam opravljeno tudi izobraževanje za hipoterapevta, kar pomeni, da si certificiran kot terapevt za delo z ljudmi s posebnimi potrebami. Zaenkrat v konjušnici izvajamo samo terapevtsko jahanje.
Lahko to delo opravlja kdorkoli?
Tega dela ne more opravljati kdorkoli. Poleg zgoraj omenjene izobrazbe mora oseba, ki izvaja terapije, znati delati s konji in tudi z osebami s posebnimi potrebami. Vsakega posameznika moraš posebej poznati. Potrebno pa se je tudi izobraževati, da konja pravilno vodiš, da terapiranca pravilno držiš.
Katere so pozitivne in katere negativne strani tega dela?
Pozitivna stran je zagotovo, da to delo vsi radi opravljamo, uživamo s konji, osebe s posebnimi potrebami ti dajo veliko pozitivne energije. Negativnih strani dejansko ni, razen da zaradi prenatrpanega urnika prideš domov včasih precej utrujen.
Kako bi ta poklic opisali v treh besedah?
Lep, sproščujoč, unikaten.
Ali lahko terapevtsko jahanje poteka na vsakem konju?
Ne. Konj mora imeti ustrezen karakter, mora biti umirjen. Za vsakega terapiranca posebej mora biti primeren konj. Pomembna je dolžina koraka, kako hitro hodi in to se prilagodi potrebam terapiranca. Na primer če imamo nekoga, ki ima hipotonijo, torej če mišice same po sebi ne delujejo dovolj, potrebuje konja, ki dela hitre korake, da ga impulzi stimulirajo. Poleg tega mora biti konj tako visok, da lahko držiš terapiranca, da je delo varno.
Katera je vaša najzanimivejša izkušnja glede tega dela?
Najzanimivejša izkušnja je tabor, ki ga imamo vsako leto. Sicer je ta čas zelo naporen, a prinese toliko lepih spominov in trenutkov, da smo na koncu vsi zadovoljni.
Kako konje pripravite na terapevtsko jahanje? So kakšne posebne priprave?
S konji imamo vsako leto izobraževanje, da jih naučimo ustreznega vodenja in imajo posebno opremo. Na primer tisti, ki jahajo brez sedla, imajo posebno peno in podsedalico. Pomembno je tudi, da konja pred terapijo malo zlonžiramo ali ga pripravimo, da ni zdivjan, saj mora biti umirjen. Trenutno imamo pet primernih konjev.
Kako jahanje pomaga otrokom?
Pri jahanju so gibi medenice v bistvu enaki kot gibi pri hoji. Tako jahanje pomaga tistim, ki imajo težave s hojo, da izboljšajo hojo in telesno držo. Vpliva pa tudi na psihološkem nivoju, ker jih sprosti. Po terapijah so dosti bolj nasmejani, prav tako pa se jim izboljšuje senzorika. Terapiranci namreč pomagajo pripraviti konja, mu dajo jesti, ga skrtačijo, pobožajo.
Po kolikšnem času se vidijo spremembe pri otroku?
To je čisto odvisno od vsakega posameznika in njegove diagnoze. Prvi pogoj je, da redno obiskujejo terapije, vsaj 1-krat tedensko, idealno bi bilo 2-krat do 3-krat tedensko, a tega vsi zaradi pomanjkanja časa ne zmorejo ali pa jim je to prevelik strošek. Pri nas je to zaenkrat samoplačniško. Zbiramo tudi donacije, da je lahko potem cena nižja in bolj dostopna. Po navadi se napredek opazi v roku pol leta, vidi se pa tudi »nazadovanje«, če nekoga nekaj mesecev ni.
Kako dolgo v povprečju poteka rehabilitacija?
Mi načeloma delamo samo z osebami s posebnimi potrebami, kar pomeni, da njihova diagnoza traja, lahko pa vplivamo na izboljšanje njihove funkcije. Če terapije redno obiskujejo, se počasi izboljšuje drža, počutje, izboljša se tudi kardiorespiratorna sposobnost.
Koliko otrok trenutno zdravite?
Okoli 20–25 je tistih, ki redno prihajajo, nekateri pa pridejo samo nekajkrat na leto.
Kaj vam pomeni jahanje?
Jaham, od kar hodim, torej od malega. To mi pomeni sprostitev, odklopim glavo. Uživam v tem in živim za to. Imela sem tudi nekaj negativnih izkušenj, a vedno sem se vrnila h konjem.
Kakšna žival se vam zdi konj?
Plemenita, pametna žival, prijetna, pa tudi empatična. Čuti, kdaj imaš ti slab dan in kdaj ne. Mislim, da bi vsak moral biti v stiku s temi živalmi.
Na koncu vas prosimo še za zaključno misel.
Terapevtsko jahanje pozitivno vpliva tako na tiste, ki izvajajo terapijo, kot na tiste, ki hodijo na terapije. Sprosti oba. To je prijetno delo, ki ti napolni dušo. Delo s konji je nekaj najlepšega in mislim, da bi vsak moral to izkusiti.
Intervju opravile: Lea Artič, Urška Bele in Karla Artič Franković (7. razred VIZ OŠ Rogatec)
